Kršitve s področja konkurence

Podjetja, pa naj bodo velika ali mala, lahko na položaj potrošnikov vplivajo neposredno (npr. tako, da v odnosu s potrošnikom izkoristijo dejstvo, da lahko potrošniki določeno dobrino kupijo samo pri enem ali manjšem številu ponudniku) ali pa posredno (npr. tako, da s konkurenti ali poslovnimi partnerji – dobavitelji, proizvajalci, prodajalci, sklenejo dogovore, ki onemogočajo ali zmanjšujejo prosto nastopanje podjetij na trgu).

V obeh primerih podjetja s svojim ravnanjem lahko škodujejo potrošnikom. Zaradi ravnanj podjetij, ki so v nasprotju s predpisi o varstvu proste konkurence, na trgu lahko prihaja do različnih anomalij, asimetrije informacij, izkoriščevalskih praks, ki se lahko odrazijo v slabšem položaju potrošnikov. Negativni učinki takšnih ravnanj so tipično višja cena za izdelke ali storitve na trgu (višja, kot bi bila sicer, če bi bila konkurenca na trgu zares prosta) ali pa slabši siceršnji pogoji nakupa posameznega izdelka ali naročila posamezne storitve (npr. krajši garancijski roki, slabša kakovost izdelkov, odsotnost inovativnih/novih izdelkov, itd.).

Zloraba prevladujočega položaja

Naravne pogoje konkurence lahko z enostranskimi ravnanji (brez oziranja na konkurente ali na potrošnike) omeji podjetje, ki ima na trgu prevladujoč položaj (praviloma to pomeni, da ima tržni delež višji od 40%), tako da npr. preprečuje vstop na trg drugim konkurentom ali pa poljubno določa cene, ne da bi jo pri tem ogrožala konkurenca drugih primerljivih gospodarskih družb.

Tipični znaki obstoja prevladujočega položaja določenega subjekta (in zlorabe takšnega položaja) so npr.:

• nenadne in bistvene spremembe pogojev poslovanja v škodo potrošnikov (podjetje ravna tako, kot da je ne bi skrbelo, da bodo potrošniki prenehali kupovati njene proizvode ali naročati njene storitve);
• nenadno in neutemeljeno povišanja cen izdelkov ali storitev (podjetje postavi ceno izdelka ali storitve nad razumno raven);
• neenako obravnavanje potrošnikov, glede na kraj kjer opravijo nakup izdelka ali po drugih kriterijih (včasih je neenako obravnavanje utemeljeno, pogosto pa podjetja potrošnike neenako obravnavajo zato, ker na tak način poskušajo izkoriščati cenovno elastičnost povpraševanja med različnimi skupinami potrošnikov);
• čeprav je v tujini potrošnikom na voljo več različnih medsebojno zamenljivih izdelkov ali storitev, je potrošnikom v Sloveniji na voljo manjši obseg različnih medsebojno zamenljivih izdelkov ali storitev;
• ob pojavu novega izdelka v tujini se ta izdelek v Sloveniji pojavi šele po preteku določenega časa (ko je izdelek sicer na voljo že v drugih primerljivih državah) (podjetje zavira ali onemogoča vstop novega konkurenta na trg).

Omejevalni sporazumi

Prosto nastopanje podjetij na trgu pa omejujejo tudi raznorazni sporazumi med podjetji ali podjetniški združenji. Ti so lahko horizontalni (t. i. kartelni dogovori) ali vertikalni (sporazumi med podjetji na različnih stopnjah dobavne verige – dogovor med proizvajalcem in distributerjem; dogovor med distributerjem in trgovcem; ipd.).

Kartel

Horizontalni omejevalni sporazumi, ki jih med seboj sklenejo konkurenti, so imenovani tudi kartelni dogovori. Gre za ravnanje dveh ali več podjetij, katerih namen je usklajevanje njihovega ravnanja na trgu ali vplivanje na konkurenco z določanjem ali usklajevanjem nakupnih ali prodajnih cen ali drugih pogojev trgovanja. Kartelni dogovor predstavlja tudi dogovor med dvema ali več podjetji, da svojih izdelkov ne bodo prodajala določenemu podjetju (t. i. kolektivni bojkot).

Če konkurenti med seboj sklenejo dogovor o tem kako bodo nastopali na trgu, če se dogovorijo o količinah proizvodnje, če si izmenjujejo informacije o nameravanih marketinških aktivnostih in podobno, je posledica tovrstnih ravnanj praviloma slabši položaj potrošnikov (z vidika nedostopnosti določene dobrine, kar udeležencem kartela omogoča vzdrževanje določene ravni cene; z vidika vzdrževanja določene ravni cene, ki bi se v pogojih normalne konkurence znižala; z vidika drugih pogojev poslovanja, v zvezi s katerimi bi udeleženci kartela sicer medsebojno tekmovali za stranke; z vidika slabše inovativnosti, saj udeleženci kartela niso motivirani vlagati v razvoj novih izdelkov, saj zaradi obstoja dogovora vedo, da njihovi konkurenti na trg ne bodo prišli z boljšim izdelkom; ipd.).

Vertikalni sporazumi

Vertikalni sporazumi so sporazumi med podjetji, ki delujejo na različnih stopnjah proizvodne oziroma dobavne verige (proizvajalec – distributer; distributer – trgovec; ipd.). S tovrstnimi nedovoljenimi sporazumi podjetje omeji svojega pogodbenega partnerja, da izdelkov ne more prodajati drugim podjetjem s čimer lahko npr. svojega konkurenta onemogoča pri pridobivanju surovin za svoj izdelek. Nedovoljeni vertikalni sporazumi so tudi orodje s katerim podjetja svojim kupcem (distributerjem ali trgovcem) omejujejo čezmejne prodaje, kar vodi do cenovne geografske diskriminacije (izdelek v Sloveniji je na primer dražji kot v državah z višjim življenjskim standardom). Nadalje podjetja z nedovoljenimi vertikalnimi sporazumi lahko uspešno vzdržujejo določeno cenovno politiko (s tem, ko distributerjem ali trgovcem nalagajo spoštovanje določene najnižje maloprodajne cene). Vsa ta ravnanja se tako ali drugače odrazijo na višjih cenah izdelkov ali storitev ali slabših pogojih po katerih potrošniki te izdelke ali storitve lahko kupijo, zaradi česar so potrošniki v končni fazi odškodovani.

Glede na vse zgoraj navedeno je mogoče povzeti, da so tipični znaki obstoja omejevalnega sporazuma (horizontalnega ali vertikalnega) tako npr.:

• enake cene za izdelke ali storitve pri različnih konkurenčnih ponudnikih (to je lahko znak, da so podjetja med seboj sklenila izrecni dogovor o vzdrževanju določene ravni cen; lahko so enake cene rezultat tihe koluzije med njimi; lahko pa so enake cene rezultat kombinacije več nedovoljenih vertikalnih sporazumov – v vsakem od teh tren navedenih primerov pa gre za nedovoljeno ravnanje);
• cena za izdelek ali storitev v Sloveniji bistveno odstopa od cene v drugi državi, še posebej če cena ni sorazmerna s sicerjšnjim življenjskim standardom v določeni državi (npr. izdelek je v Sloveniji bistveno dražji kot v Nemčiji);
• določenega izdelka pri tujem spletnem trgovcu ni mogoče naročiti, če je kupec izdelka iz Slovenije;
• ponudniki izdelkov ali storitev zavrnejo naročilo izdelka brez posebej utemeljenega razloga.

Do sedaj je bilo odkrivanje in sankcioniranje zgoraj navedenih kršitev v pretežni meri v rokah za to pristojnih nadzornih organov, kot sta slovenska Agencija za varstvo konkurence in Evropska komisija. Z uzakonitvijo kolektivnih odškodninskih sporov, pa so možnost za odkrivanje in poplačilo oškodovanja dobili tudi potrošnice in potrošniki, ki jih v enotnem in skupinskem sodnem postopku zastopa reprezentativna organizacija, kot je tudi zavod KOLEKTIV 99.

V kolikor menite, da ste bili kot potrošnik zaradi zgoraj navedenih ali podobnih ravnanj, ki so posledica kršitev pravil o varstvu konkurence, oškodovani, in se vam zdi verjetno, da so bili z istim ali podobnim ravnanjem oškodovani tudi drugi potrošniki, se lahko obrnete na nas s predlogom za kolektivno tožbo.